Dušikov triklorid
| |||
Imena | |||
---|---|---|---|
Druga imena
trikoroamin
ahgen dušikov(III) klorid trikloroazan triklor nitrid | |||
Identifikatorji | |||
3D model (JSmol)
|
|||
ChEBI | |||
ChemSpider | |||
ECHA InfoCard | 100.030.029 | ||
EC število |
| ||
Gmelin | 1840 | ||
PubChem CID
|
|||
RTECS število |
| ||
UNII | |||
CompTox Dashboard (EPA)
|
|||
| |||
| |||
Lastnosti | |||
NCl3 | |||
Videz | rumena oljnata tekočina | ||
Vonj | oster, podoben vonju klora | ||
Gostota | 1,653 g/mL | ||
Tališče | −40 °C (−40 °F; 233 K) | ||
Vrelišče | 71 °C (160 °F; 344 K) | ||
z vodo se ne meša, počasi razpada | |||
Topnost | topen v benzenu, kloroformu, ogljikovem tetrakloridu, ogljikovem disulfidu in fosforjevem trikloridu | ||
Struktura | |||
Kristalna struktura | ortorombska (od −40 °C) | ||
Oblika molekule | trigonalna piramidalna | ||
Dipolni moment | 0,6 D | ||
Termokemija | |||
Std tvorbena
entalpija (ΔfH⦵298) |
232 kJ/mol | ||
Nevarnosti | |||
NFPA 704 (diamant ognja) | |||
93 °C (199 °F; 366 K) | |||
Sorodne snovi | |||
Drugi anioni | dušikov trifluorid dušikov tribromid dušikov trijodid | ||
Drugi kationi | fosforjev triklorid arzenov triklorid | ||
Sorodno kloramini | monokloramin dikloramin | ||
Sorodne snovi | nitrozil klorid | ||
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa). | |||
Sklici infopolja | |||
Dušikov triklorid ali trikloramin je spojina s formulo NCl3. Je rumena oljnata ostro dišeča in eksplozivna tekočina, ki je najpogosteje stranski produkt kemičnih reakcij derivatov amonijaka s klorom, na primer v plavalnih bazenih. Monokloramin, dikloramin in trikloramin so odgovorni za "vonj po kloru", značilen za bazene. Vse tri spojine so produkt reakcije hipoklorove kisline z amonijakom in drugimi dušikovimi snovmi v vodi, na primer s sečnino iz urina.[1]
Priprava in struktura
[uredi | uredi kodo]Spojina se pripravlja z obdelavo amonijevih spojin, kot je amonijak, s klorom. Vmesna produkta ta monokloramin NH2Cl in dikloramin NHCl2. Molekula NCl3 ima obliko piramide zaradi prostega eletronskega para dušika. Razdalje N−Cl merijo 1,76 Å, kot Cl−N−Cl pa 107°.[2]
Reakcije in raba
[uredi | uredi kodo]Kemija NCl3 je dobro raziskana.[3] Molekula je zmerno polarna z dipolom 0,6 D. Dušikovo središče je bazično, vendar mnogo manj kot amonijak. V vroči vodi hidrolizira, pri čemer se sproščata amonijak in hipoklorova kislina:
- NCl3 + 3H2O → NH3 + 3 HOCl
NCl3 v velikih koncentracijah eksplodira v plinasti dušik in klor.
Dušikov triklorid z blagovno znamko agene se je nekoč uporabljal za beljenje moke.[4] Beljenje se je zaradi varnosti opustilo.
Varnost
[uredi | uredi kodo]Dušikov triklorid draži sluznico in povzroča solzenje, vendar se v ta namen nikoli ni uporabljal.[5][6] Čista snov, ki jo sicer srečamo redko, je nevaren eksploziv, občutljiv na svetlobo, toploto, celo zmeren udarec in organske spojine. Prvi ga je leta 1812 pripravil Pierre Louis Dulong in v dveh eksplozijah izgubil več prstov in oko.[7] Leta 1813 je eksplozija NCl3 začasno onesposobila angleškega kemika Humphryja Davyja in ga spodbudila, da je za asistenta najel Michaela Faradaya. Oba sta bila kmalu zatem poškodovana v še eni eksploziji NCl3.[8]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Chlorine Chemistry - Chlorine Compound of the Month: Chloramines: Understanding "Pool Smell"«. American Chemistry Council. Pridobljeno 17. decembra 2019.
- ↑ Holleman, A. F.; Wiberg, E. (2001). Inorganic Chemistry. San Diego: Academic Press. ISBN 978-0-12-352651-9.
- ↑ Greenwood, Norman N.; Earnshaw, Alan (1997). Chemistry of the Elements (2. izd.). Butterworth-Heinemann. ISBN 978-0-08-037941-8.
- ↑ Hawthorn, J.; Todd, J. P. (1955). »Some effects of oxygen on the mixing of bread doughs«. Journal of the Science of Food and Agriculture. 6 (9): 501–511. Bibcode:1955JSFA....6..501H. doi:10.1002/jsfa.2740060906.
- ↑ White, G. C. (1999). The Handbook of Chlorination and Alternative Disinfectants (4th izd.). Wiley. str. 322. ISBN 978-0-471-29207-4.
- ↑ »Health Hazard Evaluation Report: Investigation of Employee Symptoms at an Indoor Water Park« (PDF). NIOSH ENews. 6 (4). Avgust 2008. HETA 2007-0163-3062.
- ↑ Thénard J. L.; Berthollet C. L. (1813). »Report on the work of Pierre Louis Dulong«. Annales de Chimie et de Physique. 86 (6): 37–43.
- ↑ Thomas, J.M. (1991). Michael Faraday and The Royal Institution: The Genius of Man and Place (PBK). CRC Press. str. 17. ISBN 978-0-7503-0145-9.